Za Jakoba in Tajo, pred Adamovim septembrom
Kako je ta celjski vrtec deloval leta 2016, zakaj se pogosto omenja Don Bosca, in kaj bi vaju kot starša lahko zanimalo, preden gre Adam tja.
Leta 2016 je Larisa Bračič na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani napisala diplomsko nalogo Življenje in delo v vrtcu Danijelov Levček. Mentorica je bila izr. prof. dr. Tatjana Devjak, somentorica asist. dr. Sanja Berčnik. Avtorica je 16. avgusta 2016 opravila pogovor z tedanjo ravnateljico Renato Koštomaj in vzgojiteljico Heleno Lah. Opis vrtca v nalogi se opira tudi na publikacijo vrtca iz leta 2015.
To ni uradna predstavitev vrtca in tudi ne ocena, kakšen je danes. Je berljiv povzetek tiste naloge, napisan zanjo in zate, da lažje skupaj prebereta, na čem je ta vrtec stal in kakšen vsakdan sta opisali ravnateljica in vzgojiteljica.
Od leta 2016 je minilo deset let. Ljudje, skupine, navade in tudi vodstvo so se lahko spremenili. Številke in prakse vzemite kot sliko iz tistega časa in ju ob vpisu preverite pri vrtcu.
Danijelov Levček je zasebni katoliški vrtec, organizacijska enota Opatijskega zavoda Celje. Ustanovila ga je Opatijsko-mestna župnija Celje leta 2002. Leta 2016 je deloval v treh enotah: Center na Aškerčevi 7a, Slomšek na Don Boscovem trgu 1 in Vojnik na Celjski cesti 24b. Skupaj je imel deset oddelkov in prostora za 180 otrok. Dejansko vpisanih je bilo po navedbah ravnateljice od 158 do 165, odvisno tudi od starosti otrok.
Program je dnevni, od šest do devet ur, in je namenjen otrokom od 11. meseca starosti do vstopa v šolo. Vrtec dela po javnem Kurikulu za vrtce. Ravnateljica je to večkrat poudarila: otrok naj bi dobil strokovno podlago, kakršno bi dobil tudi v javnem vrtcu. Dodana vrednost so po njenih besedah krščanske vrednote in vsebine, ki jih otrok lahko živi tudi v vrtcu, ne le doma.
Identiteta vrtca je katoliška. Otroci se seznanijo s pomenom verskih praznikov, z verskimi simboli, s Svetim pismom, z osnovnimi molitvami in s svetniki. Pred kosilom so posebni trenutki za umiritev in za otrokovo dejavno sodelovanje pri molitvi ali zahvali. V adventnem in postnem času so vse dejavnosti posvečene pripravam na božič in veliko noč. Ravnateljica je rekla, da želijo otroke oddaljiti od materializma praznikov in jim pokazati njihovo vsebino in bistvo.
Obogatitvene dejavnosti so bile namenjene predvsem otrokom od treh do šestih let. Med njimi so Mali sonček, Levčkov bralček, Slomškovo bralno priznanje, svetopisemske urice, pevski zbori, ljudski plesi in rajalne igre, Levčkov planinec, praznovanje rojstnih dni in godov, sodelovanje z otroškim muzejem Hermanov brlog, medgeneracijsko sodelovanje in druge. Svetopisemske urice niso bile plačljive. Otrok se je lahko odločil, ali se jih bo udeležil. Potekale so v poslovnem času vrtca, ne po njem. Zakaj, je razložila ravnateljica: devet ur v vrtcu je že dovolj, čas po vrtcu pa naj otrok preživi s svojo družino.
S starši so se povezovali formalno in neformalno. Že pred prvim dnem je bil spoznavni dan. Sledili so roditeljski sestanki in mesečne pogovorne ure. Med neformalnimi srečanji so omenjali jesenski piknik, adventne delavnice, dan starih staršev na svečnico, športne prireditve, sodelovanje pri svetih mašah in prireditev Lev poje in pleše, kjer so staršem pokazali delo obogatitvenih dejavnosti.
Avtorica naloge vrtec primerja s preventivnim vzgojnim sistemom sv. Janeza Bosca, salezijanskega duhovnika iz 19. stoletja. Don Bosco je v Torinu delal z revnimi fanti. Njegovo vodilo ni bilo kaznovanje po napaki, ampak prisotnost, zaupanje in ljubezen, ki naj bi zlo preprečila, še preden se zgodi. Temelji njegovega pristopa so razum, vera in ljubezen.
V teoretičnem delu naloge avtorica loči dva koncepta. Kot represivnega opiše stari krščanski patriarhalni model (toge vloge, poslušnost, v preteklosti tudi fizična kazen). Kot njegovo nasprotje predstavi Don Bosca: vzgojo iz svobode, dostojanstva in zaupanja. Danijelov Levček po njeni ugotovitvi ni ta stari strogi model. Je katoliški vrtec, ki v praksi kaže prav Don Boscove poteze.
Vzgojitelj je navzoč, ko ga otrok potrebuje, in mu pomaga z zgledom in malo besedami. Ne narekuje tempa in ne stoji ob strani kot nadzornik. Don Boscova formula je bila »biti vsem vse«. V vrtcu sta to opisali kot pomoč v trenutku, ko otrok sam ne zmore več, in kot spremljanje njegovega razvoja, ne odraslega urnika.
Pri Don Boscu je dvorišče prostor igre in neformalnega druženja, kjer padejo pregrade med otrokom in vzgojiteljem. V Levčku avtorica to vidi predvsem v bogatih neformalnih srečanjih: piknikih, delavnicah, dnevu starih staršev, skupnem petju in igri, pa tudi v tem, da se zaposleni med seboj družijo izven službenega okvira.
Vrtec je majhen, enote so majhne, ljudje se poznajo. Ravnateljica je rekla, da je družina pri njih temeljna celica in da so v vrtcu »ena velika družina«. Zaupanje staršev v vzgojiteljico je po besedah Helene Lah predpogoj, da se tudi otrok počuti varnega in sprejetega.
»Vzgojitelj s srcem.« Delo v katoliškem vrtcu naj bi bilo način življenja, ne zgolj poklic. Vzgojitelj naj živi vrednote, ki jih podaja, naj ima otroka rad tako, da to otrok začuti, in šele nato naj bo tudi strokoven opazovalec njegovega razvoja. Napako obravnavajo individualno, ne z javnim grajajem. To avtorica povezuje z Don Boscovimi »besedicami na uho«.
»Če se otrok ne bo varno počutil, če ne bo zaupal, če ne bo imel občutka, da ga sprejemaš in da ga imaš rad, nima osnovnih pogojev za razvoj.« Helena Lah, vzgojiteljica, intervju 16. 8. 2016
Vse tole je vzeti iz diplomske naloge in iz intervjuja. Kjer gre za citat, je to označeno.
Tri enote, deset skupin, običajno okrog 160 otrok. Ravnateljica: enote so tako majhne, da se vsi poznajo med seboj in so »kot ena velika družina«. Po njenih besedah leta 2016 niso imeli homogenih (isto starostnih) skupin, ampak le heterogene in kombinirane, prav zato, da bi se bolj približali družinskemu vzdušju.
Dnevni program je bil namenjen otrokom od 11. meseca starosti do šole in je trajal od šest do devet ur. To pomeni, da vrtec v tistem času ni bil le predšolski razred za starejše, ampak je sprejemal tudi najmlajše.
Starši pridejo spoznat zaposlene, še preden otrok prvič vstopi v vrtec. Potem so mesečne pogovorne ure in roditeljski sestanki. Renata Koštomaj je rekla, da je vedno dostopna in da nima uradnih ur: starši se lahko obrnejo nanjo kadarkoli.
To je ena jasnejših povedi v intervjuju. V tem času so vse dejavnosti posvečene pripravam na božič in veliko noč. Želijo, da otrok spozna pomen praznika in da se vrtec oddalji od prazničnega materializma. Vera tu ni le dodatna urica, ampak v teh obdobjih prežema ves program.
Ravnateljica: vrtec je dostopen vsem otrokom, ne glede na veroizpoved in prepričanje staršev, večina vpisanih družin pa je katoliških. Starši vnaprej vedo, da so del programa katoliške vsebine in da so nekatera srečanja tudi v cerkvi, denimo svete maše. Lahko izrazijo željo, da otrok pri določeni dejavnosti ne sodeluje. Do avgusta 2016 takih težav po njenih besedah niso imeli.
Starši so si želeli dodatne gibalne, plesne in pevske dejavnosti. Vrtec je to upošteval, a noče, da je otrok po devetih urah še obremenjen s krožki. Zato dejavnosti potekajo v poslovnem času. Ob koncu leta jih pokažejo na prireditvi Lev poje in pleše. Vodilo publikacije vrtca: »Naše vodilo je z ljubeznijo za otroke.«
Skupne so vizija, poslanstvo in vrednote, vsaka enota pa se prilagaja svojemu okolju. Enota Slomšek je v stavbi Don Boscovega centra in je bila po besedah ravnateljice na povezavi z župnijo zelo močna. Enota Vojnik je od cerkve oddaljena in mlajši otroci je pogosto sploh niso imeli priložnosti obiskati.
Helena Lah je opisala, kaj se zgodi po neformalnem druženju s starši: vsi imajo »dodatno energijo«, čuti se večja povezanost, otroci pa naslednji dan pridejo »največkrat še veliko bolj samozavestni«. Otrok namreč začuti, ali starši zaupajo vzgojiteljici. Če zaupajo, je tudi njemu lažje.
Dva lepa primera iz intervjuja. V postnem času sta dva otroka sama začela pogovor o fatimski Mariji, jo navezala na Antona Martina Slomška in si v verskem kotičku postavila lastni oltar, kakršnega poznata iz cerkve, s prtom, rožo in kipom. Drugič je vzgojiteljica otrokom ponudila melodične zvončke, da bi raziskovali zvok. Deklica je začela iskati melodijo, prosila za pomoč, nato pa naučila druge. Petletniki so nazadnje znali igrati pet, šest pesmic za nastop, »brez frontalnega usmerjanja«.
Ravnateljica je rekla, da vrtec ne živi od močne zunanje promocije. Promocija so starši, ki že imajo otroke tam. Novinci v anketi pogosto povedo, da so dober glas slišali prav od njih. Ker so imeli čakalne vrste in polne skupine, je sklepala, da so starši zadovoljni. Pri nesoglasjih iščejo kompromis, »seveda vse v korist otroka, ne v korist vrtca, tudi ne v korist staršev«.
Prednosti so povzete iz tega, kar naloga in intervju dejansko kažeta. Zadržki so naša bralska presoja in so zato označeni. Niso očitki vrtcu, ampak stvari, ki ju bosta z Tajo morda želela pretehtati ali preveriti.
Nekaj vprašanj, ki izhajajo prav iz tega, kar naloga pusti odprto ali kar se je od leta 2016 lahko spremenilo.
Larisa Bračič: Življenje in delo v vrtcu Danijelov Levček. Diplomska naloga, Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani, september 2016. Mentorica izr. prof. dr. Tatjana Devjak, somentorica asist. dr. Sanja Berčnik. Intervju v vrtcu: 16. 8. 2016.
Celotna naloga je v Repozitoriju Univerze v Ljubljani:
https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=87475